Avstenitna nerjavna jekla so nemagnetna. Poleg 18 % kroma vsebujejo tudi najmanj 8 % niklja, kar povečuje njihovo odpornost proti koroziji. To odpornost dodatno izboljša legiranje z molibdenom, ki tvori stabilno pasivacijsko oksidno plast za dodatno zaščito. Ta jekla odlikuje tudi odlična žilavost in ohranjanje mehanskih lastnosti pri zelo nizkih temperaturah.

Feritna nerjavna jekla so magnetna in imajo nizko vsebnost ogljika. Njihov glavni legirni element je krom (običajno med 13 % in 17 %), niklja pa ne vsebujejo. Njihova glavna prednost je odpornost proti korozijskemu pokanju pod napetostjo in atmosferski koroziji. So tudi relativno poceni, vendar je treba pred, med in po varjenju s taljenjem upoštevati posebne ukrepe.

Martenzitna nerjavna jekla imajo feritno strukturo v žarjenem stanju in martenzitno strukturo po kaljenju in popuščanju. V primerjavi s konvencionalnimi jekli imajo izboljšano odpornost proti koroziji. Vsebujejo med 12 % in 15 % kroma ter med 0,1 % in 0,5 % ogljika. Dodatek molibdena še poveča njihovo odpornost proti koroziji in obrabi. Jekla z 0,1 % do 0,25 % ogljika se večinoma uporabljajo v konstrukcijah, ki zahtevajo odpornost proti koroziji in izboljšane mehanske lastnosti. Jekla z 0,3 % ali več ogljika pa se uporabljajo za rezalna orodja zaradi svoje visoke trdote in odpornosti proti obrabi.

izločevalno-utrjena nerjavna jekla so železo-krom-nikljeve zlitine, za katere je značilna visoka trdnost, dosežena s precipitacijskim utrjevanjem avstenitne ali martenzitne strukture. Ta postopek omogoča legiranje z enim ali več elementi, kot so baker, aluminij, titan, niobij in molibden.

Dupleks nerjavna jekla imajo značilno avstenitno-feritno mikrostrukturo v razmerju 50:50 (pri komercialnih vrstah). Vsebujejo približno 22 % kroma in 5 % niklja ter so dodatno legirana z molibdenom in dušikom. Odlikujejo jih zelo dobre mehanske lastnosti, zlasti visoka meja tečenja in natezna trdnost. So delno magnetna ter odporna proti točkovni koroziji in korozijskemu pokanju pod napetostjo.